Infant language learners are faced with the difficult inductive problem of determining how new words map to novel or known objects in their environment. Bayesian inference models have been successful at using the sparse information available in natural child-directed speech to build candidate lexicons and infer speakers’ referential intentions. We begin by asking how a Bayesian model optimized for monolingual input generalizes to new monolingual or bilingual corpora and find that, especially in the case of the bilingual input, the model (...) shows a significant decrease in performance. In the next experiment, we propose the ME Model, a modified Bayesian model, which approximates infants’ mutual exclusivity bias to support the differential demands of monolingual and bilingual learning situations. The extended model is assessed using the same corpora of real child-directed speech, showing that its performance is more robust against varying input and less dependent than the Intentional Model on optimization of its parsimony parameter. We argue that both monolingual and bilingual demands on word learning are important considerations for a computational model, as they can yield significantly different results than when only one such context is considered. (shrink)

Knjiga obravnava nekatera pojmovanja odnosa med telesom in filozofijo v 17. in 18. stoletju, natančneje v okazionalizmu, francoskem materializmu in britanskem utilitarizmu. Razdelek o okazionalizmu med drugim obravnava Malebranchevo pojmovanje telesa prvega človeka, ki je določalo njegova filozofska prepričanja, to pa celo do te mere, da je sprememba v njegovi fiziologiji, do katere je prišlo ob grehu, usodno zaznamovala ves nadaljnji potek zgodovine filozofije. Razdelek o materializmu poskuša rekonstruirati filozofijo, ki jo razvija sámo telo, ki je pri Diderotu dobesedno prišlo (...) do besede. Trdno prepričan, da telo ve o samem sebi več, kot ve duh o njem, Diderot razvije filozofijo materializma kot govor telesa o samem sebi. Razdelek o utilitarizmu pa med drugim obravnava Benthamovo filozofijo telesa po smrti in sámo telo, katerega posmrtna usoda je rezultat te filozofije, namreč filozofovo lastno ohranjeno telo oziroma tako imenovano avto-ikono, ki je bilo v očeh utilitarističnega modreca tisto, ki bo po smrti »njegov lastni jaz«. (shrink)

Knjiga obravnava nekatera pojmovanja odnosa med telesom in filozofijo v 17. in 18. stoletju, natančneje v okazionalizmu, francoskem materializmu in britanskem utilitarizmu. Razdelek o okazionalizmu med drugim obravnava Malebranchevo pojmovanje telesa prvega človeka, ki je določalo njegova filozofska prepričanja, to pa celo do te mere, da je sprememba v njegovi fiziologiji, do katere je prišlo ob grehu, usodno zaznamovala ves nadaljnji potek zgodovine filozofije. Razdelek o materializmu poskuša rekonstruirati filozofijo, ki jo razvija sámo telo, ki je pri Diderotu dobesedno prišlo (...) do besede. Trdno prepričan, da telo ve o samem sebi več, kot ve duh o njem, Diderot razvije filozofijo materializma kot govor telesa o samem sebi. Razdelek o utilitarizmu pa med drugim obravnava Benthamovo filozofijo telesa po smrti in sámo telo, katerega posmrtna usoda je rezultat te filozofije, namreč filozofovo lastno ohranjeno telo oziroma tako imenovano avto-ikono, ki je bilo v očeh utilitarističnega modreca tisto, ki bo po smrti »njegov lastni jaz«. (shrink)

Avtor obravnava razliko med postmodernizmom in modernizmom in to predvsem na primeru arhitekture. Ugotavlja, da se estetska in umetnostna tradicija romantike nadaljuje z modernizmom avantgard tega stoletja, ki so, še posebej v arhitekturi, izpostavljale funkcijo in vnaprejšnjo določitev pomena stvaritev. S postmodernizmom se situacija spremeni: dela, med njimi tudi arhitekturna, omogočajo pluralnost funkcij in pomenov ter dopuščajo uporabniku neprimerno več ustvarjalne svobode kot pa modernizem. Pomembno vlogo dobi vizualnost in vizualna umetnost, ki je pomembna ne le sama po sebi, (...) marveč tudi kot del arhitekturnega in urbanega prostora, zaradi česar postaja, po avtorjevem mnenju, arhitektura osrednja javna umetnost. (shrink)

Monografii︠a︡ posvi︠a︡shchena tvorchestvu Petra Evgenʹevicha Astafʹeva (1846-1893), zamechatelʹnogo russkogo filosofa, psikhologa i publit︠s︡ista iz plei︠a︡dy mysliteleĭ kont︠s︡a XIX veka -- "zolotogo veka" russkoĭ kulʹtury. V knige detalʹno rassmotreny osnovnye dostizhenii︠a︡ P.E. Astafʹeva, svi︠a︡zannye s obosnovaniem spiritualisticheskogo mirovozzrenii︠a︡: ego uchenie o dukhovnoĭ lichnosti i svobode voli, paradoksalʹnai︠a︡ traktovka chuvstva li︠u︡bvi, originalʹnai︠a︡ kont︠s︡ept︠s︡ii︠a︡ "bessoznatelʹnogo", predstavlenie o vere cheloveka v sebi︠a︡ kak pochve estestvennogo bogopoznanii︠a︡ i t.d. V edinstve s filosofsko-psikhologicheskim ucheniem P.E. Astafʹeva rassmotrena ego publit︠s︡istika (vkli︠u︡chai︠a︡ novyĭ i gluboko aktualʹnyĭ variant "troĭstvennoĭ (...) formuly") i namechena vozmozhnostʹ metafizicheskogo ponimanii︠a︡ nat︠s︡ionalʹnoĭ prirody cheloveka. V prilozhenii︠a︡ k knige vkli︠u︡cheny dva ėti︠u︡da avtora, posvi︠a︡shchennye poni︠a︡tii︠a︡m narodnosti i sobornosti. (shrink)

Članek obravnava pravno teorijo, ki je prisotna v končnem delu Vebrovega spisa Etika. Prvi poizkus eksaktne logike nagonske pameti. Veber se le mimogrede ukvarja s teorijo prava, vendar njegov prispevek ni zanemarljiv. Vebrova Etika je logika nagonske pameti: Veber, gledano iz čistega predmetnoteoretičnega vidika, ne sestavlja zbirke moralnih zapovedi, ampak namerava orisati najsplošnejša formalna načela, ki določajo pravilnost nagonskega doživetja. Tega, kaj mora posameznik narediti v danem trenutku, logika nagonske pameti ne more povedati, ker je le formalna veda. »Most« med (...) formalnim in materialnim pristopom nravnemu problemu Veber najde v glasu vesti, ki svetuje posamezniku, kaj naj naredi v konkretnem delovanju. V soglasju s tem mora biti državno pravo osnovano na načelih nagonske logike, ker bi bilo drugače brez vsake veljavnosti. Pravo velja, v kolikor je utemeljeno na logiki, ki orisuje imanentna načela človeške narave; cilj prava je pospeševanje čim bolj pravilnega življenja posameznikov in družbe. Z druge strani vsebina tega prava ni enkrat za vselej določena in napisana, ampak vsakič izhaja iz hermenevtike, ki jo posamezniki in družba morajo izvršiti o sebi in o svoji naravi. Etika »zdravega razuma« in »povprečnega človeka« je po Vebru najboljši model za materialno izpopolnenje formalne nagonske logike. (shrink)

Cervantesu antični klasiki niso bili tuji, z njimi se je seznanil v času šolanja in med bivanjem v Italiji. Da mu je bil klasični svet blizu, dokazuje z vpletanjem antičnih elementov, snovi in motivike. Huma­nistična nota v njegovem delu je najbolj opazna v nenehni obrambi svobode in človeškega dostojanstva oziroma vrednosti človeškega bitja samega po sebi v skladu z renesančnim konceptom človeka. Svoboda kot ključni pojem in temelj Cervantesove poetike navezuje njegov opus na renesančno tradicijo. Premiso o človekovi svobodi (...) in njeni temeljni vrednosti Cervantes izrazi na številnih mestih. Cervantesovo izrazito usmerjenost k svobodi in prežetost njegovega dela z njo pa je treba razumeti tudi skozi njegovo osebno izkušnjo in mučno ujetništvo v Alžiru, kjer je preživel pet let. Da bi preživel ter ohranil bistrost duha in razuma, je začel pisati. (shrink)

Ustanovka, ili Kak pozit︠s︡ioniruem sebi︠a︡ v suzhdenii︠a︡kh -- Poznaĭ sebi︠a︡ - i poznaeshʹ mir -- Ėvoli︠u︡t︠s︡ii︠a︡. Chto ėto? -- Rechʹ Boga -- Arkheologii︠a︡ -- Stoi︠a︡nie -- Stoi︠a︡nie. Trezvostʹ--norma zhizni -- Chto takoe trezvostʹ v chistom vide? -- Drevneslavi︠a︡nskoe nasledie -- Chto ėto takoe: "ostanʹsi︠a︡ na beregu"? -- Svi︠a︡shchennoe Pisanie -- Obshchiĭ plan drevnikh religioznykh tradit︠s︡iĭ -- Propovedʹ v khrame -- Idoly -- Iudaizm -- Masonstvo -- Mozhno sdelatʹ vyvody -- KPSS -- Monastyri.

Članek skuša ponazoriti zagato, ki jo za intepretaeijo Kantove filozofije kot razmejitvene geste predstavlja reč na sebi. Če namreč drži, da imamo v Kantovi filozofiji vselej opravka z razmejitvijo dveh področij in če drži, daje ta razmejitev, čeravno predpostavljena, šele vnazajšnji produkt, se zdi, da obstaja vsaj ena ločnica, vsaj en primer, kjer ta interpretacija ne drži - ločnica med pojavi in rečmi na sebi. Ta ločnica je paradoksna, kolikor prvi člen, pojav, za Kanta še zdaleč ni sporen, (...) medtem ko je drugi člen, reč na sebi, nekaj najbolj spornega v Kantovi filozofiji sploh. Kantove izjave o statusu reči na sebi močno variirajo, tako, daje mogoče reč na sebi razumeti na različne načine, izmed katerih pa nobeden ni združljiv s temeljnimi premisami Kantove teoretične filozofije in videti je, da je Kantu uspelo nastalo zagato razrešiti šele v svojem zadnjem, a neobjavljenem delu Opuspostumum. (shrink)

This essay aims to reconstruct and defend Pascal’s account of divine hiddenness. In the first section I explain Pascal’s view that divine hiddenness is primarily a function of human volitional aversion and only secondarily a result of God’s intentional action. In the following section I evaluate the primary sense of hiddenness by considering Pascal’s response to the objection that divine goodness requires and divine power makes possible God’s provision of evidence sufficient to overcome human volitional indisposition. While Pascal does think (...) it possible for God to provide such evidence, he argues that this would unjustly harm human freedom and endanger human intellectual understanding. I conclude by addressing a weaker form of the objection through consideration of the second sense of divine hiddenness and Pascal’s surprising view that God’s intentional “hiding” is in fact a progressively deeper entry into the particulars of human history. (shrink)

The name of Pavel Ivanovich Novgorodtsev is not very widely known to the reader at large. It has only been in the last ten or twelve years that isolated studies of particular problems in his creative works have begun to appear.

The study of orders as a product of spiritual creativity has its long and rich history. In addition to ethnographers, religious scholars, psychologists, philosophers, as well as scientists who carried out their research on the brink of several sciences - M. Bachtin, J. Frezer, K. Levy Briul, worked on their analysis. The orders helped find the keys to the style of thinking of primitive tribes, the peculiarities of their worldview, language, remedies, regulation of social relations.

В книге дается структурный анализ различий монотеистических и политических религий и обозначаются перспективы развития новейшего религиозного мировоззрения.

Книга выходит к 150-летию со дня смерти первого русского культуролога А. С. Хомякова, актуализации наследия которого посвящены многолетние авторские исследования.